Miselni preskok, kar se tiče lova krapov v malo manj ugodnih razmerah, in neverjetno visoke januarske temperature so botrovale temu, da smo se prvi teden v januarju z Darkom in Andyjem začeli dogovarjati o prvem ribolovu v novem letu. Ker so bila še vsa jezera v radiusu 200km globoko zamrznjena, je bila voda prve izbire reka Mrežnica v Dugi Resi na Hrvaškem. Načrt je bil tak, da začnemo loviti v soboto zjutraj in zaključimo v ponedeljek zjutraj. V četrtek zvečer pa me pokliče Darko, da je dobil informacije od »lokalcev« iz Duge Rese, da je odsek reke, kjer smo nameravali loviti,  že precej zaseden in da v petek pride še več ekip, zaradi česar bomo v soboto zjutraj zelo težko našli primerno mesto za ribolov.  Ker nam ni bilo do ribolova v takšni gneči, smo začeli iskati alternativo. Tako sta se v petek popoldan Darko in Ivana pripeljala na izlet v naše kraje, da skupaj najdemo primerno vodo. Naši upi so kaj kmalu splavali po vodi, saj je bila celo naša lokalna rečica, kamor bi v skrajnem šli lovit, zamrznjena, skupaj z njo pa tudi vsa jezera v bližini. Na Negovskem jezeru se je led po površini sicer začel taliti, a še vedno je bil debel več kot 10cm. Polne volje do ribolova nas je ta naravna prepreka malo razočarala, a nič ne moremo, narava je narava. Slabo voljo smo kaj hitro pregnali v bližnji piceriji, kjer smo se tudi dogovorili, da bom v naslednjih dneh spremljal situacijo na jezeru in se bomo sproti odločali, kako naprej. To jezero se je že večkrat pokazalo kot dobra zimska voda, zato smo se odločili, da tudi mi poskusimo srečo kakor hitro bo možno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako v soboto kot v nedeljo sem se upajoč na čudež odpeljal do jezera, a kljub temu, da je bil led vsak dan občutno tanjši, ribolov ta konec tedna pač še ni bil mogoč. Vremenska napoved pa mi je vlivala upanje, saj je bilo tudi za naslednjih nekaj dni napovedano spomladansko vreme, kar je pomenilo, da bo do naslednjega vikenda na jezeru zagotovo  moč loviti. In res, v ponedeljek dopoldan pred službo se odpeljem do jezera in z veseljem ugotovim, da je približno 25m širok pas pri iztoku potoka iz jezera brez ledu. S tresočimi rokami začnem pripravljati teren z starimi dobrimi Quest Rahja spice bojlami.  Med vožnjo domov hitro sporočim Darku in Andyju veselo novico:  » Fanta, pakirajta, v soboto gremo!!«

V  sredo dopoldan še enkrat obiščem jezero, preverim kakšno je stanje z ledom ter še dodatno pripravim teren. Vse od ponedeljka naprej se dogovarjamo in pripravljamo za vikend ribolov, navdušeni kot da bi to bil naš prvi v življenju. A tako pač je, ribiči s srcem ne moremo drugače. Še sreča, da sem bil v službi precej zaposlen, saj drugače ne vem, kako bi dočakal petek. Z Darkom sva se namreč dogovorila, da greva lovit že v petek. V petek dopoldan pred službo naložim opremo v avto in se odpeljem do jezera, kjer z veseljem ugotovim, da je »brezledni pas« širok že dobrih 40m. Ravno dovolj, da oba vrževa palice, dokler pa pride Andy v soboto dopoldan, bodo tople temperature in južni veter poskrbele, da bo tudi on lahko vrgel svoje sisteme tja kamor spadajo. Hitro skočim še po karte, da ne bova zvečer še s tem zgubljala časa. Kot ponavadi, ko človek vse najbolj načrtuje, se je tudi tokrat zgodilo nekaj nepričakovanega, in sicer je prijatelj dobil otroka in me, kot je pri nas v navadi, povabil na »žurko«, ki mora seveda potekati še isti dan. Na koncu se je izkazalo, da to niti ni bilo tako slabo, saj sem tako imel čisto pravi izgovor, da v službi vzamem nekaj prostih ur. Tako sem že okoli tretje ure popoldan poklical Darka, ali je lahko v roku ene ure pri meni. Seveda je bil takoj za akcijo in okoli pol pete ure sva že postavljala brolije na obali Negovskega jezera. Darko je hitro imel sisteme v vodi (pospremil jih je z nekaj pestmi mešanice bojl), sam pa sem samo postavil brolly ter pripravil palice, saj sem imel, kot je pri meni že običajno še »opravek«, prijatelj je namreč dobil otroka , ki ga je, po naši dobri navadi, potrebno pošteno zaliti. Z zabave sem »izginil« dokaj hitro, saj sem že komaj čakal, da končno prvič v 2011 (in prvič v življenju januarja) vržem sisteme v vodo. Tako so okoli 8 ure zvečer tudi moji sistemi poleteli v globine Negovskega jezera. Globine, ker sva dejansko lovila v najglobljem delu jezera, pri nasipu, kjer globina znaša 3,5-4m. Sam sem metal en sistem na rob stare struge potoka, kjer je bila globina še nekaj 10cm večja, tik do roba ledu. Do 23. ure sva prijem čakala pred brollyji in se pri prijetnih 0°C grela s toplim čajem, ki sva ga v ustreznih koncentracijah redčila z odličnim Glenfiddichom. Bolj se je temperatura oddaljevala od ledišča, manj učinkovit je bil topel čaj, zato sva se zavlekla v zavetje toplih spalk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ponoči je, podobno kot že zvečer, večkrat zapiskalo, a prepričljivega prijema ni bilo, sem pa ves čas »driftal« nekje med budnostjo in spancem, dokler me ni okoli sedme ure zjutraj popolnoma predramil prijem kot sredi poletja. Že na daleč sem slišal petje zavore. Kolikor se je dalo hitro, sem se oblekel in stekel iz šotora. Krap se je medtem za trenutek ustavil, nato pa tik preden sem pritekel do palice, še enkrat zaštartal »ful gas« pod led. Dvignem palico in zategnem zavoro in občutim dobro znani odpor na drugi strani. Če ne bi bilo sedem zjutraj v soboto in me ne bi bilo strah, da mi bo ob tem zamrznil jezik, bi zakričal na ves glas, od veselja seveda. Po nekaj minutah borbe sem krapa privlekel že zelo blizu obale, v tistem pa ugotovim, da je podmetalka oddaljena vsaj 15m, če pa se hočem prikopati do nje, pa moram tudi čez obe Darkovi palici. K sreči je bil Darko že pokonci in je prinesel podmetalko ter čez nekaj trenutkov zajel mojega prvega krapa v 2011. Prekrasen dolg negovski luskinar, težak okoli 5kg me je res zelo razveselil.  Takrat pa mi Darko pove, da je tudi sam ravnokar ulovil svojega prvega letošnjega krapa težkega nekaj čez 3kg.  Na srečo je ravno prispel Andy, zato smo priredili odličen januarski »fotosešn« v magični svetlobi vzhajajočega sonca. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Andy ob pogledu na najina zimska lepotca ni mogel ostati ravnodušen in je hitro pripravil svoje palice. Za razliko od naju, ki sva »čarala« predvsem z balansiranimi vabami, je Andy na eno izmed palic namestil en toneči bojli (Darkov tekmovalni Shellfish Plum++), navezan na Gardnerjevem Talon tip trnku št. 6, »sistem kot sredi poletja«, sva malo v posmehu komentirala z Darkom. Nekaj raket mešanih bojl (Rahja Spice, Special Crab, Liver-B8, B5 in Cream CSM) kasneje, se nam je pridružil še Darkov oče Jože, ki ga je odjuga tudi premamila in se je odločil v naši družbi poskusiti srečo.

Okoli dvanajste ure nas je vse skupaj presenetil prijem na Andyjevi palici. Hitro po zategu je bilo jasno, da gre za lepo ribo, a nas je velikost ribe, ko smo jo videli nekaj m od obale, vseeno presenetila. Ugibanja, »ma 12, ma 13, eh nima, 10+ma, uh mogoče ma celo 15+…, so bila zelo prijetno opravilo na toplem januarsko-pomladanskem soncu. Le pri Andy-ju je bilo na obrazu moč opaziti zaskrbljenost, saj je bila riba res zelo zelo velika za negovske razmere, poleg tega pa še njegova prva iz te prekrasne vode. A riba je bila dobro zapeta, Talon tip je zdržal, sam pa sem spretno zajel s podmetalko krapa v prvem poskusu. Šele v podmetalki smo lahko bolje ocenili težko, Darko mu je s svojim izkušenim očesom »nameril« 15+kg. Krap je bil res velik, največji kar sem jih videl iz Negovskega jezera. Jeziček na tehtnici se je ustavil pri 16kg. »Bravo Andreas Goldberger,« smo čestitali Andreju za njegovo prvo ribo iz Negovskega jezera in hkrati osebni rekord.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Andy je res izvedel negovski telemark. Malo skakaške analogije ne škodi, saj smo konec koncev komaj januarja. Po kratkem »fotosešnu« je krap zaplaval nazaj v varno zavetje ledeno hladne vode. Sicer je nismo merili, glede na to, da pa je pihal blag veter, ki jo je mešal, in je bila polovica jezera še vedno ujeta v led, ni mogla imeti več kot 3 ali 4 °C.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Seveda smo morali Andyjev rekord tudi proslaviti, tako da smo nazdravili s šampanjcem, kot se za pravo »feštico« spodobi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Popoldan je minil mirno ob prijetnem kramljanju, dobri hrani iz Darkove magične ponvice in stalnem nazdravljanju na Andyjevega krapa. Razen nekaj ploščičev pri Darku, se ni dogajalo nič posebnega. Na prijetnem popoldanskem soncu smo v kratkih rokavih kar pozabili, da smo sredi zime. A kakor hitro se je sonce okoli pete ure popoldan skrilo za griče, se je temperatura naglo spustila. Tako smo se spet začeli greti z razredčenim čajem. Jože se je hitro skril v toplo zavetje spalke, mi trije z Andyjem in Darkom pa smo ob pomoči Rokija, ki nas je prišel obiskat, poskušali rešiti nekaj sveta in še kaj. Nekaj pred 8 je Roki odšel, mi trije pa smo nadaljevali v istem tempu.

Težko debato je prekinil prijem, spet na Andyjevi palici, tokrat na tisti z bližje pozicije. Podobna naveza, le da je bil tokrat na lasu bojli, balansiran s polovičko Mainlineovega Pineapple juice popup-a. Krapu so v ledeni vodi hitro pošle moči in smo ga ugledali na površini. V soju naglavnih luči je bilo težko oceniti velikost, še zlasti po nekaj »čajčkih«, a Darko je spet dobro ocenil: »Ta ma tudi čez 10…« Andy, zdaj res vidno razburjen, je krapa utrujal zelo previdno, a tudi tokrat krap ni ušel podmetalki v mojih rokah. »Dooolg krap«, razburjeno povem. Krap je bil res neverjetno dolg luskinar, ki je komaj imel dovolj prostora v Darkovem »carp cradle-u«. Jeziček se je tokrat ustavil pri 12kg. »TOOO, ANDYYY!« Andy kar ni mogel verjeti svojim očem. Tolikokrat je odšel domov praznih rok, da je že čisto zares začel verjeti, da je Negovsko jezero njegova »bad luck« voda, danes pa to: v roku 12 ur dva krapa nadpovprečnih dimenzij za to vodo, eden od teh prav gotovo eden največjih krapov, kadarkoli ujetih tukaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko je bil krap še v podmetalki, pa prijem na mojo palico. Vloženec, težak kakša 2kg je povečerjal Rahja spice bojli. Hitro ga odpnem, dve fotografiji in že plava nazaj proti »pogrnjeni mizi«. Nato se vrnem do Darka in Andyja, ki sta občudovala Andyjevega krapa. Nekaj hitrih posnetkov z Nikonom in že je  lepotec odplaval nazaj v domovanje z ledeno streho. Res neverjetno, kdo bi si mislil, da bomo sredi januarja tako lovili. Prav gotovo je ta rezultat nagrada za dobro izbiro mesta ter skrbno pripravo mesta s kvalitetnimi vabami iz palete Quest baits in Darkovih “domačih” Essential baits bojlijev.  Večer se je nadaljeval v odličnem vzdušju in k sreči je nekaj po deseti zmanjkalo tako čaja kot »razredčila«, tako da smo en za drugim popadali na ležalnike. A ne za dolgo. Nekaj po 11 je bil najprej prijem na Darkovi palici. Majhen vloženec. Krapa sem mu pomagal zajeti s podmetalko in ga odpel kar v vodi, nato pa sva se hitro zavila nazaj v tople spalke.

Komaj sem dobro zadremal, ko me zbudi Andyjev glas, ki mi sporoči, da je ujel vloženca. »No super, zdaj pa mamo, napad vložencov«, sem zabrundal sam pri sebi. V polsnu se obrnem in zaspim naprej. Seveda ne za dolgo. Slišim nekaj zaporednih piskov na signalizatorju. »Eh, saj ni nič«, zaspim naprej. Čez kakšno uro me prebudi fiziološka potreba, ki jo sicer nekaj minut odlagam, a je kljub neugodni temperaturi neizogibno, da zapustim brolly in uredim zadevo. Ko sem stopil na plano, sem hitro opazil hanger na desni palici, ki je bil sumljivo visoko. Dvignem palico, zategnem zavoro in navijem nekaj m najlona. Hitro sem začutil dobro znan občutek, ko vlečeš najlon čez veje. K sreči mi je uspelo najlon osvoboditi. »U, gor si še,« si rečem, ko začutim nežne udarce z glavo na drugi strani. Hitro je bil vloženec na suhem. Na hitro preverim vabo, vse je še na svojem mestu, tako da hitro vržem nazaj približno na isto mesto. Le nekaj minut zatem, ko sem se vrnil v brolly, ponovno prijem na isto palico. Premražen na hitro potegnem krapa do brega, ga odpnem kar v vodi, palice pa ne vržem več nazaj. Glede na to, da sem popoldan in zvečer nahranil kar nekaj sladke koruze, briketov in majhnih Rahja bojlijev, jata teh »smrkavcev« verjetno ne namerava tako kmalu zapustiti »mojega« zalivčka.  Pogledam proti palicam ostalih sotrpinov. Andy je, pričakovano, po prijemih, ki ju je imel očitno na obe palici, obe pustil zunaj. Pri Darku in Jožetu nič posebnega. Zavlečem se nazaj na toplo in kaj hitro zaspim. Zjutraj okoli 7 ure me je zbudil zvok Jožetovega signalizatorja. »O super, vsi mamo ribo«, sem si mislil. Do devete ure se nisem mogel premakniti z ležalnika. Zunaj je namreč zmrzovalo, pa tudi večerna čajanka je pustila svoje posledice. Ko je bilo sonce končno dovolj visoko na horizontu, da je začelo prijetno greti, sem se odločil, da je čas, da se spravim na noge in premečem palice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko je bila ta naloga za mano, smo začeli počasi pospravljati naš tabor. Ker je moral biti Andy dokaj hitro doma, smo si pripravili še močan zajtrk iz Darkove magične ponvice. Mmm, jajca in hrenovke ne teknejo nikjer tako kot za palicami ob jezeru. Prvi nas je zapustil Andy, kmalu zatem je odšel tudi Jože. Ker je bilo vreme res prekrasno, sva se z Darkom odločila, da z večjega spakirava vse v avto in pustiva palice še celo popoldne v vodi ter uživava na toplem soncu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva tako med sončenjem analizirala ta dva dneva ribolova, sva zaključila, da bolje pravzaprav ne bi moglo biti. Vsak od nas je ujel ribo, Andy je ujel kapitalca, odlično smo se zabavali ter v zelo prijetnem vzdušju družili. To, in samo to, je smisel vsega tega…

Miran Korošec