Že dalj časa sva bila dogovorjena, da greva prvi teden v avgustu za nekaj dni »v divjino«. Ne na kakšno »brokeback mountain« varianto, ampak na nekaj dni trajajočo kraparsko kampanjo.  Sprva sva imela v mislih nekatere bolj oddaljene destinacije, potem pa sva se zlasti zaradi pomanjkanja časa in izkušenj s krapolovom na velikih jezerih odločila, da odloviva kampanjo na zame popolnoma novi, za Andreja pa že precej znani vodi:  gramoznici, veliki dobrih 10 ha, sestavljeni iz večih manjših in večjih zalivov in povezav med njimi, v kateri se nahaja neznana populacija krapov, skrivala pa bi naj tudi kar nekaj velikih in majhnih amurjev. Krapi so se pred vložkom amurjev, kakšnih 5 let nazaj, uspešno drstili, zdaj pa to na žalost ni več mogoče, saj amurji pospravijo vso travo z ikrami vred… Mesto za ribolov sva izbrala na približno 1ha velikem zalivu, ki pravzaprav povezuje 2 velika in 2 manjša zaliva in ravno ta prehodnost nama je bila pri tem mestu všeč. Po Andrejevih izkušnjah, ki je na tej vodi prelovil kar precej, se ribe v določenem času v večini velikokrat zadržujejo v katerem izmed zalivov in čisto možno je, da ostaneš na nekajdnevnem ribolovu brez »pip-a«, če narobe izbereš ribolovno mesto… Pred ribolovom sva se odločila, da bova hranila zelo malo, saj nikoli ne veš, s kakšno intenzivnostjo se riba hrani in si z veliko količino proste hrane na dnu nisva hotela zmanjšati možnosti za prijem. Kot vabo sva izbrala 3 različne bojlije: prva je bila iz domačega miksa na bazi kikirikija in piščančjih jeter, druga je bila narejena iz mešanice Questovega FIshy in Yellow birdy »base mix-a« z dodatkom atraktorjev iz palete proizvajalca Essential baits, tretja pa je bila že ničkolikokrat preverjena Essential-ova B5. Zaradi do sedaj ulovljenih velikih amurjev sem se odločil, da pripravim tudi kuhano koruzo in tigrov orešček, s katerim sem želel prelisičiti katerega izmed srebrnih torpedov. Nekaj dni pred začetkom ribolova sva vsak po enkrat »nakobrala« kilogram bojlov po celotnem zalivu, zlasti ob vejah, ki so krasile celotno nasprotno obalo. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na vodo sva prispela v ponedeljek zjutraj; najprej sva malo nahranila, nato pa se lotila montaž. Od trnkov sva izbrala vsak svoje najljubše: Andy Gardnerjeve Mugga št. 6 in 8, jaz pa Gardnerjeve Incizorje št. 6., za montažo tigrovega oreščka pa Ownerjev Carp Tsuyoshi trnek v velikosti 4. Andy je na dveh palicah namontiral po eno tonečo bojlo, na tretji pa je dve kuhani koruzi zbalansiral z Enterprise tackle umetno pop-up koruzo(»pop-up maize«), sam sem na eno palico namontiral B5 »snežaka« z B5 corker pop-upom, na drugo dve toneči bojli, katerima sem na koncu pred štoperjem dodal še Enterprise-ovo fluo rumeno umetno pop-up mlado koruzo(pop-up sweetcorn), montaža na tretji palici pa je bila sestavljena iz dveh pravih »mega« tigrovih oreščkov in Enterprise-ovega pop-up tigrovega oreščka(kako dobra kopija pravega tigrovega oreščka je Enterprise-ov izdelek pove to, da me je Andy ob bližnjem pogledu na montažo vprašal: »Čuj, kateri je pravzaprav umeten?!«).  Najprej sva se z metanjem svinca trudila najti kolikor toliko trdo dno, ki bi omogočalo čim boljšo prezentacijo vabe. To nama je sicer uspelo, ampak sva se vseeno odločila, da poiščeva čoln, ki bi naj bil privezan v enem od zalivov in vabe razvoziva, da ne bi vaba vso noč počivala v mulju, za katerega sva med markiranjem bila prepričana, da pokriva večji del dna… Čoln sva kar hitro našla, saj je bil privezan le kakšnih 300m od najinega ribolovnega mesta. Tukaj pa je nastopil problem, saj nisva imela vesel, s katerimi bi čoln spravila do najinega mesta in  nato vabe do »tapravih lokacij«. Vedela sva, da je voda le redkokje globlja od 2 metrov, zato sva se poskušala  poganjati kar s pomočjo ročaja moje lopate za hranjenje. Po nekaj začetnih »ajetojevskih« poskusih sva uspela čoln obvladati in se zadovoljivo poganjati. Še dobro, da sva se odločila poiskati čoln, saj se je izkazalo, da mehko dno ni mulj, ampak pesek oz. mivka,ponekod pokrit s tanko plastjo mulja. Tako sva razvozila vabe in jih s pomočjo ročaja lopate nastavila na manjše zaplate gramoza in tanke plasti mivke.

 
Po pravici povedano nisva pričakovala ribolova z veliko prijemi, zato naju je dokaj zgoden prijem, po približno 5 urah ribolova, presenetil. Riba je prijela na Andrejevo levo palico, ki jo je imel vrženo vzporedno z obalo proti manjšemu zalivčku, polnem potopljenega vejevja. In riba se je seveda zapodila proti temu vejevju. Na srečo je bil čoln pripravljen na pravem mestu, levo od njegove leve palice, zato sva se hitro namestila v čoln in z vesli, ki nama jih je Mojca, Andrejeva punca, medtem dostavila,  odveslala po ribo. Po tresenju glave je bilo dokaj hitro moč presoditi, da gre za amurja in kaj hitro sva ribo imela pri čolnu, takrat pa se je, tipično za amurja, borba šele začela. Po kakšnih 5 minutah vrtenja čolna sem ga uspel zajeti v podmetalko. Bil je manjši, kot bi sva predvidevala  glede na njegovo borbenost. Tehtnica na obali je pokazala 8,5kg. Lep začetek. Moram priznati, da sem se po eni strani veselil zgodnjega prijema, še zlasti, ker ga je imel Andrej, ki je za »nemimi« palicami ob tej vodi presedel mnogo ur, po drugi strani pa me je malo skrbelo, saj sem imel slabe izkušnje s krapolovom v drugih vodah, bogatih z amurji, ki se kaj kmalu navadijo tudi na najbolj »smrdljive« bojlije in patruljirajo okoli krmišča ter preprečujejo krapom, da bi se mastili z njim namenjenimi dobrotami.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Po prijemu okoli 15. ure je do večera dan minil mirno, pred temo sva namestila nove vabe in malo dohranila. Z »malo« mislim res malo, le kakšnih 10 bojlijev neposredno okoli trnka in še enkrat toliko v malo širšem radiju. Kmalu po tem, ko sva se malo pred 23. zavila v »spalke« vsak v svojem Trakkerjevem specimen brollyju, so se uresničile moje bojazni: najprej prijemi amurjev na vseh treh Andrejevih, nato pa po vrsti še na mojih palicah. Meni sta se dva odpela, saj sem imel na montažah za amurja in njegov način pobiranja hrane predolge lase, večino pa sva jih spravila na suho in do jutra sva imela na obali vse skupaj 4 amurje med 7 in 9kg, prijeli so na vse vabe, od tega štirje na B5, za katere sem že od prej vedel, da jih srebrne puščice obožujejo vsaj tako kot njihovi brkati prijatelji. Lepe in borbene ribe, a nikakor to, po kar sva prišla… Odločila sva se, da hranjenje še zmanjšava, razen na palicah, ki so bile dejansko namenjene za amurje, saj sva se nadejala prijema katerega izmed »ta velikih«. Drugi dan je od noči potekal brez prijemov, razen zgodnjepopoldanskega 4kg amurčka . Popoldan je okoli 14 ure začel padati napovedani dež, na trenutke se je zdelo, da se je nebo odprlo, saj je lilo kot iz škafa, vmes je prav po poletno tudi zagrmelo, tako da sva večino popoldneva preležala vsak v svojem brollyju in poskušala nadomestiti vsaj del spanja, ki so nama ga amurji odtrgali prejšnjo noč. Dež je večkrat že skoraj ponehal, potem pa je spet začelo liti, vmes pa je pihal tudi precej močan veter… Ob takšnem vremenu si vesel, da si kupil kvalitetno opremo za kampiranje, kot je Trakkerjeva. Okoli sedme ure zvečer sem med enim teh ponehanj odšel do Andrejevega brollyja, od koder sva družno vprašujoče pogledovala v nebo in se čudila, od kod se zlivajo takšne količine vode. Ravno ko sva se pogovarjala, da ne bi bilo prijetno stati na takšnem dežju, se oglasi moj sprejemnik. Ob kopici besed, ki niso primerne za ta sestavek, sem slekel majico in v kopalnih hlačah stekel do palic. Na drugi strani sem takoj začutil značilno stresanje z glavo in telesom ter takoj začel »pumpati« amurja proti obali. Andrej je medtem čakal v mojem brollyju, da pride asisitirat s podmetalko. V tistem pa se oglasi moja desna palica, na kateri sem imel za vabo tigrov orešček. Andreja pokličem in preden sem uspel izustiti, da je pred palicami blato, mu je med tekom spodrsnilo in znašel se je na hrbtu, obenem pa brcnil mojo tretjo palico z »bankstickov«. Ko sem se prepričal, da je v redu, sem se začel smejati tako, da sem tudi sam skoraj padel po tleh. Medtem se mi je amur na prvi palici, kjer sem imel montirana dva toneča 18mm bojlija, odpel, tako da sem jaz prevzel utrujanje druge ribe, ki sva jo tudi uspešno spravila na suho(čeprav je ta izraz malo neposrečen v tej situaciji, saj je bil ves teren zelo razmočen). Ta je bil največji do zdaj, težak okoli 11kg. Kmalu potem, okoli osme ure, je končno nehalo deževati in pred temo sva imela ravno dovolj časa, da na novo nastaviva vse vabe. Sam sem imel na suhem dve palici, ki sem ju moral opremiti z ostrimi trnki in svežimi vabami. Medtem se oglasi signalizator na moji preostali palici. Spet amur, okoli 9kg. Očitno najina taktika minimalnega hranjenja ne zaleže, zato sem se odločil nahraniti z malo več bojliji in še bolj na široko v upanju, da jih vsaj nekaj ostane za krape. Ravno takrat nama je Mojca, pripeljala hamburgerje, saj je bil žar, ki sva ga imela s seboj, moker in tako do nadaljnjega neuporaben za pripravo hrane. Lahko bi rekel, da nama je rešila življenje…  Ponoči se je ponovila zgodba iz prejšnje noči, vendar tokrat, na Andrejevo srečo, le na mojih palicah. Do jutra sem ujel 4 amurje, ki pa so bili nekoliko večji kot tisti prejšnjo noč, 9 do 11kg.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nastopil je tretji dan najinega ribolova. Torkov dež je dodobra ohladil ozračje, tako da sva z užitkom spala do 9 ali še kakšno minuto dlje. Dopoldan je med pospravljanjem ribolovnega mesta minil kot bi mignil in tudi žar se je posušil, tako da je bil čas za najlepši del dneva: kosilo z žara. Loviti ribe lačen ali s sendvičem v roki prav zares nima smisla. Popoldan je minil brez prijema, pravzaprav sva se čudila, saj že od poltretje ure zjutraj ni bilo prijema. Andrej je menil, da so se amurji samo umaknili v drug zaliv, sam pa sem menil, da se je nehal njihov »feeding frenzy« in bovakončno  imela mir. Kakorkoli, oba sva se strinjala, da imava sedaj bistveno več možnosti, da ujameva krapa. In glej ga zlomka, okoli 20.30 se oglasi moj sprejemnik, prijem na sredinski palici, s katero sem lovil na cca. 100m, v sredini izhoda iz enega izmed večjih zalivov. Prijem je bil malo drugačen kot drugi, nekoliko počasnejši »run«, riba pa je takoj po zategu zaplavala proti vejam, česar amurji niso poskušali. Ribo mi je uspelo prisiliti, da je zapustila veje in nato sem jo začel vleči proti sebi. Vedel sem le, da riba ni zelo velika, vedno bolj pa se mi je tudi zdelo, da ni amur. Ko se je nekaj metrov od obale zlato zasvetilo, sva oba postala razburjena, saj je bilo jasno, da je na drugi strani krap in ko ga je Andrej zajel v podmetalko, sem zavpil od sreče. Uspelo nama je, kar mnogim ni, prelisičila sva krapa iz te gramoznice, za katerega je zelo verjetno, da je tukaj od velikosti »ikre«. Krapa nisva tehtala, ocenila sva ga na dobre 4kg, pa saj teža niti ni pomembna, še posebej pri tako lepi in izmuzljivi ribi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izkazalo se je, da nama je manjša aktivnosti amurjev omogočila ta ulov, tako da sva polna pričakovanja legla k počitku. Najine »sanje« so se razblinile, ko je se je kmalu po 23. uri  oglasil najprej sredinski, čez nekaj minut pa še desni Andrejev signalizator. Dva nova amurja, zaradi katerih sva izgubila vsakršno upanje, da do konca ribolova ujameva še kakšnega krapa. Tako je tudi bilo. Andrej je do jutra sicer imel mir, zato pa sem jaz na suho spravil še 3 amurje. Zjutraj sva začela pakirati in na kratko analizirati rezultate ribolova. Skupaj sva ujela 1 krapa, 17 amurjev, trije amurji pa so pobegnili. Za marsikoga je krap, kakršnega sva ujela, »mopedist« ali pa mu nadene še kakšno bolj zaničevalno ime, tisti, ki pa so vsaj enkrat lovili na vodi, ki nudi takšne pogoje, kot vsa jih imela midva, pa bi takšnega lepotca znali še kako ceniti. Vsak po svoje… Pa saj je ravno to, ta svoboda, najlepši čar krapolova, mar ne?

Andrej in Miran