Po tednih brez pravega ribolova (razen nekaj občasnih par urnih ribolovov) sva se s kolegom Brankom odločila, da za 1.maj končno odloviva »vikend paket.« Zaradi obveznosti sva se odločila, da poskusiva srečo kar na domačem Slivniškem jezeru.

Teden pred ribolovom sva skrbno spremljala dogodke na jezeru, ki pa niso vlivali ravno veliko upanja. Riba ni delala posebno dobro, začele so se pripave na drst in pogled iz drevesa nad drstiščem je razkril, da se je obilica rib že preselila v za nas ribiče nedosegljiv del jezera.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na jezero smo prispeli v petek zvečer ter se zadnji čas odločili za spremembo mesta. Velika gneča ter velik kres nas je prepričal, da poskusimo srečo v tako imenovani Zlati jami, čeprav so nas vsi prepričevali, da od parkirišča navzdol riba ne dela. Po mirni noči so se nam po glavi že začele plesti črne misli, ki so jih še dodatno podkrepili »susjedi«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko je Branko že skoraj začel pakirati, da bi se preselili, nam je dan prvič polepšal zvok njegovega signalizatorja. Sledil je lep boj in na obali se je znašel lep usnjar težak 8kg. Zopet se nam je povrnil optimizem in v nekaj urah je Branko vknjižil še kar nekaj rib vse do teže 9,5kg.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob dveh popoldan sva se z ženo poslovila, saj je odhajala nazaj v Anglijo ter pustila Brankota z družino samega za vodo. Vožnja do Brnika je hitro minila in ko sem se vračal sem začutil tisti znani nemir, občutek ali kakor želite, občutek, da je situacija prava … občutek, da se nekaj bo zgodilo! Poklical sem Brankota in mu dejal: »Kaj če bi midva malo pojačala hranjenje in dala ribam večjo količino bojl?« Njegov odgovor me je več kot razveselil: »Sem ravnokar sredi raketiranja, v vodo gre vse kar imava s seboj!«. In res je v vodo šla velika količna bojl. Doma sva pred tem spraznila škrinje, saj je ta teden v planu priprava na velik mednarodi kup na Hrvaškem kamor je bila ekipa Baithousa povabljena, da brani barve naše države. Nekaj kg B5, nekaj kg Squida, Rahje, Liverja in predvsem Aque in naslonila sva se nazaj ter nazdravila. Praznik je praznik in treba je proslaviti. Vedel sem, da ponoči ne bom premetaval, zato sem na dlako (kot na Bledu je tudi tokrat bil krvnik Incizor trnek v velikosti št. 6 ter super soft Subterfuge fluorocarbon) dal trdo Rhaja Spice bojlo, ki je bila Quest v dipu namočena že cca leto dni.

Ob treh ponoči me je prebudil signalizator in začelo se je … ne bom vam razlagal kakšen je bil dril, saj mi večina verjetno ne bi verjela, da sem ribo na kopno spravil po dobrih dveh urah utrujanja ter da je Branko že čakal z zaščiteno roko, da »soma« zgrabi za čeljust in je moral nazaj po podmetalko tako prepričana sva bila, da gre za velikega soma!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledilo je tehtanje in vsesplošna evforija, ko je tehtnica že drugič ta teden pokazala čez 19kg tokrat 19,10 kg, če smo natančni. Ribo smo poslikali ter jo spustila nazaj v svoje domovanje. Šlo je za prekrasnega luskinarja, samčka dolgega preko metra z neverjetno repno plavutju. Dan se je dobro tudi nadaljeval, saj je Branko ulovil veliko krapov, a na žalost manjših. Kljub vsemu smo zvečer več kot zadovoljni pospravili kamp ter odpravili domov polni vtisov ter planov za naslednji ribolov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Preživeli smo prelep prvomajski vikend, hvala za družbo ter vseh, ki to berete predvsem dober prijem!

Darko Lasnik