Verjetno nisem edini, pravzaprav vem, da nisem edini, ki se je kdaj znašel zatopljen v misli med sprehodom na našem prelepem Bledu ob pogledu na številne lepe ribe, ki se nemoteno “sprehajajo” tik pod našimi nogami. Moram priznati, dolgo sem že razmišljal, ravno o teh ribah, o Bledu in tej “situaciji”. Ni mi dalo miru, želel sem preizkusiti drugačen pristop ali drugače rečeno, želel sem prestreči ribo za samim robom. Zakaj bi se morali držati vedno istih načel in načinov krapolova na Bledu? Saj veste, o čem govorim? Obilno hranjenje, ribolov na globini 12, 14, 16, 18 … metrov?! Je to res potrebno, če želiš uspešen krapolov na tej vodi? Pa poglejmo …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Začelo se je seveda s pogovorom oziroma dogovorom med glavnimi akterji – mojo malenkostjo, Darkom ter Davidom, na temo Bleda in ribolova.

Izvidnica!
V spremstvu svoje drage se podam za vodo, moja “oborožitev” je le nekaj malega questovih bojlic, polarizacijska očala ter udobna obutev za dolgi sprehod. Plan je bil jasen – opazovati vodo, najti ribo in ji ponuditi nekaj malega za pod zob, ter ob tem opazovati njeno reakcijo na ponujene dobrote.
Ni bilo treba dolgo “zapravljati” časa, saj sva hitro naletela na prvo jatico treh krapov, tik za robom, kjer so mirno krožili pod vejevjem drevesa. Malo sva postala, jih opazovala, a si rekla, pojdiva naprej, da vidimo, če to ni le slučaj. Le kakšnih 100 metrov naprej se je situacija ponovila: nekaj krapov, grm ob vodi in “sumljivo” kroženje. Ja nič, poskusimo malo hraniti, zdrobim pest boilijev ter dodam se nekaj celih, vržem v vodo, a riba se splaši …, ampak ne za dolgo, kaj kmalu opazim, kako se najprej ena, potem dve, tri sence, previdno vračajo nazaj. Malo še zakrožijo nad ponujenim obrokom, nakar se prva opogumi, spusti do dna in posesa nekaj ponujenega z dna, se počasi dvigne ter vidno prežvekuje. Povem vam, pogled na nekaj takega je res enkraten, nekaj posebnega. Tako sva potem z drago nadaljevala ob vodi, kjer sva opazila večje število krapov, sva se ustavila ter malo pokrmila in z veseljem opazovala hranjenje le-teh.

 

 

 

 

 

 

Drugi dan in ponovitev zgodbe.
Kaj dosti razlike ni bilo, le da mi je tokrat družbo delal David, ter da je bil med naborom opreme še mešani partikel. Ta dan sva z Davidom opazila še nekaj rib več, ki so se zadrževale bolj ali manj na istih pozicijah kot dan prej, tako da odločitev dokrmit le-te tudi ta dan seveda ni bila težka. Vse je kazalo, da se nam prihodnji dan obeta pester ribolov.

Dan tri ali dan ribolova, kot želite.
Za vodo smo prispeli zgodaj vsi člani prvotnega dogovora, se pravi sam, Darko, David, za družbo pa še moja Urša ter Darkova opora Ivana. Žal pa ni bilo vse po planu, namreč obetala se je sprememba vremena napram prejšnih dni, kar je bila nekakšna napoved spremembe obnašanja ribe. Postavili smo se v bližino ene od opazovanih pozicij ter jo malenkost nakrmili, sledila je priprava opreme in dve palici sta bili kaj hitro v bojni pripravljenosti. Med tem sva z Darkom že pripravila vsak svojo palico, nekaj PVA mrežic, blazino za odpenjanje ter seveda podmetalko in tako opremljena sva se podala na obhod. Moram povedati, da je noč poprej kar močno deževalo, kar se je poznalo tudi na vidljivosti oz. motnosti vode; kar močna oblačnost ter veter pa tudi nista kazala, da se bodo razmere kaj dosti izboljšale. Prvi obhod je prinesel milo rečeno več skrbi kot optimizma, vse je kazalo bolj na “polomijo” kot uspešen ribolov. Malo sklonjenih glav se vrneva z obhoda, tudi ostali del ekipe ni ravno navdušen nad nastalo situacijo, a ravno takrat posije žarek upanja! Med vso to oblačnostjo se pojavi “luknja” svetlobe in sonce le malo obsije prelepi Bled. Ni potrebno poudariti, da se vzdušje ter morala takoj dvigneta in kaj hitro gredo palice nazaj v vodo, sam svojo vržem na prej izbrano lokacijo, čeprav ne ravno toliko za rob, kot bi si želel, saj me ovira vejevje, a se kljub vsemu odločim da bom malo vztrajal na tem mestu, medtem ko se Darko odloči za levo stran “našega” brega in odpre mini lokacijo kakšna  2 metra za robom v upanju, da prestreže kakšno ribo, ki plava mimo, saj je že iz svojih prejšnih izletov na Bled opazil, da bi znala tu obstajati “nevidna” cesta, ki vodi krape od ene do druge točke.

Bi mi kdo verjel, če bi rekel, da se da ujeti krapa na Bledu v 15 minutah na predhodno nehranjenem mestu? Odgovor je tu – Darku začne močno peti zavora, sam pa ravno napihujem manjši čoln, ki je v prvi vrsti namenjen lažjemu pozicioniranju vab za vejevjem, a kaj hitro postane jasno, da bo njegova prva naloga reševanje, kajti kot kaže, je Darkova riba potegnila laks pod neko podvodno strukturo in sedaj le beži naprej na odprto. Kaj hitro čolnič že dobi krmarja in po nekaj poskusih reševanja (moram omeniti da uspešnega) zapetega laksa še pogon, da pogon v smislu krapa, Darko je lahko le nemočno čakal, da se riba vsaj malo utrudi in jo tako lahko začne kar se da previdno “drilati” proti sebi, saj je bil namreč 0,30 laks, kar pošteno načet zaradi predhodnega neljubega dogodka.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Previdnost in potrpljenje sta se izplačala, Darku naposled le uspe ribo zajeti v mrežo in prvi pogled na le-to pričara vsem nasmeh na obraze, le komu izmed nas jih ne bi, saj se izkaže, da gre za debelo deklico s spoštljivo kilažo 19.2 kg. Pa da ravno ne ostane skrivnost, zadišal ji je znani B5, tokrat v popup verziji.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz začetnega navdušenja, ter seveda tudi zaradi pravzaprav prvotnega plana, tudi sam kaj hitro postanem krmar čolniča, seveda s prej omenjenim namenom peljati vabo na prej izbrano pozicijo, le kakšen dober meter oddaljene od “mojega” grmovja. In tako smo spet tu, ponovno je bilo potrebnih le nekaj tistih dragocenih sončnih žarkov, ko se oglasi še moja palica, sam sem bil ravno ob prej omenjenem grmovju, “skrito” sklonjen in budno opazoval dogajanje v okolici, kjer sem le kakšno minuto pred prijemom opazil kako sta se dva krapa dokaj odločno spustila na krmišče, tako da je prvotni zateg opravila kar moja draga Urša, utrujanje ribe pa prepustila meni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Izkazalo se je, da je lepemu temnemu luskinarčku zadišala prav tako temna čokolada v verziji nove Quest boile čili/čokolada. Sicer ni bil orjak kakršnih smo vajeni na Bledu, a kljub vsemu več kot dobrodošel – za potrditev tako “taktike” kot izbora vabe.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Žal pa se vsaka zgodbica ne mora končati srečno, kajti naš “žarek upanja” se je kaj kmalu udal neizprosnim oblakom in novemu udarjanju vetra, ki je še dodatno oteževal že tako bolj slabe vidne razmere. Kljub vsemu se s soborci nismo vdali in smo še naprej redno spreminjali prezentacije, mikro pozicije in izvedli še par obhodov, a vselej zaman, riba je po predvidevanjih spremenila patent obnašanja, vedno manj se je držala roba in še takrat le v konstantnem plovu tik pod površjem, za konec smo lahko pa le še nemočno opazovali obračanje slednje na daljavi kakšnih 70 m, kjer tudi ni kazalo da bi se kaj dosti “potapljala” proti dnu, kjer bi jo bilo možno prelisičiti.

Ampak nauk te zgodbe je lahko vseeno pozitiven, dobili smo odgovore na kar nekaj prej zastavljenih vprašanj in seveda – še bodo mirni sončni dnevi na Bledu in takrat pa …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Lep pozdrav ter dober prijem.
Sebastjan Saunig (Jolly)